Sama pred prvim porodom o dojenju nisem vedela nič. S prijateljicami se o tem nismo pogovarjale, v bistvu so bile vse zelo “na easy” kar se tega tiče. Če gre gre, če ne pač daš flaško. Spomnim se tudi, da mi je mami razlagala, da je sestro dojila 1 leto in sem vedno bila mnenja, da to je pa preveč, ker je potem otrok razvajen.
V času nosečnosti se tako nisem pripravljala nič, ne na poporodno obdobje, ne na porod. Kot veliko žensk danes, sem bila tudi sama prepričana, da to je nekaj enostavnega in lahkega. Če pa res ne gre, pa pač daš flaško. No, moja deklica pa mi je potem obrnila to razmišljanje na glavo. Ko se je rodila, je bila res drobna, majhna, šibka. Ni se zmogla pravilno pristaviti, tudi sesala je bolj počasi in slabo. Ker se mi ni niti približno sanjalo, kako naj bi vse to potekalo, so me zlahka prepričali, da moraš dojiti samo na vsake 3 ure in 20 min na eni, 20 min na drugi dojki. Seveda sem se držala tega pravila, kako ne. Ampak moja bejbika ni bila dojenček by the book. Ona bi jedla po čisto drugačnem redu. Oziroma brez kakršnega koli reda. Dolgo časa sem se ukvarjala z mislijo, kaj je narobe z njo in z mano. Iskala rešitve in nasvete na internetu, se sekirala. Poleg tega pa tudi okolica ni ravno pripomogla k boljšemu počutju, saj so modri nasveti kar deževali.
Ampak sem vztrajala in sem še sedaj nekako ponosna nase, da sem vztrajala, saj sem v sebi čutila, da je tako ok. In, ko sem to tudi zares sprejela, sprejela njo in situacijo, je bilo lažje.
Danes vem, da bi s predhodnim poznavanjem dojenja ali vsaj osnovnimi informacijami kako to poteka, šlo z manj sekiranja in razmišljanja. Zato res spodbujam vse nosečnice, da se na dojenje pripravijo na kaki delavnici ali pa branjem prispevkov na internetu.