Za veliko mladih družin so prvi dnevi, tedni po porodu polni stresa in negotovosti. Velikokrat se zgodi, da ob tem še ostanejo prepuščeni sami sebi in skrbi za dojenčka. Zaradi prilagajanja na nov način življenja, skrbi za gospodinjstvo in novega člana pa predvsem mamice izgubljajo energijo, kar pa še dodatno poslabšajo neprespane noči, čustvene spremembe in bombardiranje z informacijami z vseh strani, ki so večkrat bolj nekoristne kot v pomoč.
Namesto da bi mamica ta čas počivala, okrevala po porodu (kar je zelo pomembno) ter se povezovala z dojenčkom, se pogumno uklanja nekim družbenim normam, ki določajo, da naj bi se kmalu vrnila nazaj v prejšnjo formo in čim bolje sama usklajevala gospodinjstvo in skrb za dojenčka. Ob vsem tem pa kaj hitro pozabi nase.
Včasih se zgodi, da mine celo dopoldne, pa je mamica še vedno v pižami, brez zajtrka ter popolnoma izžeta od neprespane noči, čustvenih sprememb in viharjev ter skrbi, ali je normalno, da je novorojenček stalno priklopljen nanjo.
Tudi sama sem tako doživljala prve tedne, mesece po porodu prve hčere. Veliko sem bila z dojenčico sama, pomoči nisem želela (ker z njo pridejo še »modri nasveti«). Počutila sem se, da sem izgubila sebe, svoj čas, svoje rituale, svoj mir. Ni bila »priden« dojenček iz reklame za Pampers pleničke, pač pa dojenčica z veliko potrebo po bližini, dojenju, umirjanju.
Zdaj vem, da je na tak način predelovala težko izkušnjo poroda. Takrat pa sem se nanjo jezna, zraven pa me je spremljal še občutek krivde in nehvaležnosti, češ, kakšna mama sem. Z nikomur nisem mogla o tem govoriti, ker me nihče ni razumel.
Še sedaj se spominjam teh občutkov nemoči, osamljenosti in obsojanja same sebe. Na vse to nisem bila pripravljena. Nihče me ni opozoril na to, kako se lahko vse spremeni s prihodom dojenčka. Predvsem pa, da se idilična predstava lahko hitro poruši.
Ste tudi ve doživljale celo paleto čustev do svojega dojenčka? Ste bile na vse to pripravljene?❤